Naša zgodba

Lukčeva domačija v Kostelu je kmetija s kočevarsko krošnjarsko tradicijo. S spoštovanjem ohranjava to tradicijo, hkrati pa v življenju nenehno iščeva nove izzive in priložnosti.

Zavedava se, da igra krepi družinske in prijateljske vezi, poglablja odnose in obogati življenje. Zato sva v življenje na domačiji vpeljala igre za otroke in starše, pustolovce in raziskovalce, stratege in športnike in vse ostale, ki se želijo igrati.

Na kmetiji pridelujemo sadje v travniških sadovnjakih. Zasajene imamo stare visokodebelne sorte jablan, hrušk in sliv ter orehe in lešnike. Iz ekološko pridelanega sadja stiskamo jabolčni sok, sušimo krhlje, pečemo sladice in kuhamo izvrstne marmelade.

Kot lokalna turistična vodnika gostom predstaviva značilnosti in zanimivosti Kostela in širše Kočevske. Reka Kolpa, okoliška jezera, prostrani gozdovi, kostelski grad in ostale znamenitosti obogatijo vaše bivanje pri nas.

Ukvarjava se z nekaterimi hobiji, ki sva jih nadgradila v ponudbo na domačiji.

Andreja

“Moj hobi se povezuje z mojim delom in se imenuje ustvarjanje.

Nenehno se poigravam z novimi oblikami, barvami, materiali, kombinacijami, okusi, … zato ustvarjam nove jedi, pečem peciva zanimivih oblik, izdelujem nakit, šivam, pletem, vezem, kvačkam, vodim šiviljske in druge ustvarjalne tečaje, pišem za otroke in izdelujem ter animiram lutke.

Najlepše pa je takrat, ko naju obiščeta hčerki z družinama.”

Bine

“Navdušen sem nad lokostrelstvom, zato se nenehno izobražujem. Sem učitelj lokostrelstva 2, lokostrelski sodnik in direktor streljanja na tekmovanjih.

Svoje znanje in izkušnje že več kot 10 let uspešno prenašam na člane Lokostrelskega kluba OREL iz Kočevja.

Lokostrelstvo je čudovit šport, ki nudi veliko užitkov, stika z naravo in s samim seboj.”

Krošnjar Luka

Krošnjarjenje je bilo od 15. stol. naprej pomembna gospodarska panoga, ki je omogočala preživetje ljudem na širšem kočevskem področju.

Naši predniki so odhajali kot potujoči trgovci v širni svet in predvsem po avstrijskem cesarstvu prodajali najprej domače pridelke in izdelke iz lesa, kasneje pa tudi kupljeno blago. S prisluženim denarjem, novim orodjem in kakim priboljškom za družino so se jeseni, ko je bilo največ dela na polju, vračali domov.

Krošnjar Luka pa je svoj zaslužek zapravil pri kartah. Ko je zmanjkalo denarja in so nastali dolgovi, je zastavil svoja polja in gozd. Pred dokončnim propadom je domačijo rešil njegov sin Jože. Bil je zelo uspešen krošnjar in je v nekaj letih popravil škodo, ki jo je naredil njegov oče. Je pa zanimivo, da je takrat domačija dobila hišno ime po človeku, ki jo je skoraj “spravil na kant”.

Image